Tomaž Orešič
energetski blog / energy blog

Nova energetska zakonodaja, cene in profitabilnost

Vse več je različnih mnenj o predlogu tretje evropske energetske zakonodaje, ki bo v naslednjem obdobju bistveno vplivala na prihodnjo organiziranost energetskega sektorja. Ne bi posebej izpostavljal dobro znanih ciljev t.i. tretjega energetskega paketa, v zvezi s katerim smo že zdaj priča precej različnim razpravam. Med ostalim naj bi nova direktiva vnesla pravo konkurenco vzdolž celotne vrednostne verige. Velika integrirana podjetja in posamezne države so se postavile v močno opozicijo predlogu, medtem ko pravi reformisti trdijo, da Komisija s predlogom ni šla dovolj daleč.

Predlagan ukrep lastniške ločitve oz. ownership unbundlinga še zdaleč ni čarobna palica za odpravo vseh težav, katere so ob predstavitvi predloga izpostavili vodilni Evropske Komisije. Cilji predloga so jasni in bi jih verjetno prav vsi z lahkoto podprli. Sama izvedba pa pušča še odprta vprašanja, ki se jih bo gotovo treba temeljiteje lotiti v času obravnave in opredeljevanja. Pred uveljavitvijo takšne direktive, kot je predlagana danes, bi bila po mojem potrebna učinkovita integracija nacionalnih trgov in močnejše sodelovanje tako TSO-jev kot tudi nacionalnih regulatornih agencij. Ownership unbundling bi sicer naj omogočil enakovredne tržne razmere za vse zainteresirane, vendar je vsaj v naši regiji trenutna akutna problematika in fokus povsem nekje drugje, o čemer bom več govoril v nadaljevanju.

Izvedba in oblika rešitve s t.i. ISO (Independent System Operater) pušča zaenkrat še več odprtih vprašanj. Reformisti energetskega sektorja to rešitev vidijo kot polovično rešitev, medtem ko si v vertikalno integriranih podjetjih predvsem postavljajo vprašanje, kako bodo investirali v omrežje, ne da bi imeli nad njim kontrolo.

Predlog direktive napoveduje novo ureditev tudi na področju delovanja regulatorjev. Novoustanovljena agencija na ravni EU bi naj vključevala predstavnike vseh 27 nacionalnih regulatorjev in ob tem obstaja seveda skrb, da gre le za nadaljnjo birokratizacijo. Osebno pozdravljam predlagano rešitev, saj lahko današnja ureditev, z raznovrstnostjo nacionalnih regulatorjev, deluje tudi omejevalno pri razvoju enotnega trga. Od popolnoma neodvisnih, odvisnih od dnevne politike, od makroekonomske politike, do takih, ki imajo v ospredju t.i. nacionalne interese. Je pa ob predlogu direktive sicer zanimivo, da v dosedanjih razpravah ni bilo kaj dosti rečenega o oblikovanju omenjene nove agencije in o novem statusu nacionalnih regulatorjev. Predlog namreč govori o še večjih pristojnostih in o hkratni še večji neodvisnosti le-teh. Tudi ta tema bo gotovo še na dnevnem redu, četudi je lahko razprava zaradi njene politične občutljivosti in zaradi neke vrste nedotakljivosti regulatorjev precej nehvaležna.

Eden od argumentov ob predstavitvi predloga nove direktive je tudi znižanje cen električne energije. Na eni strani imamo končno ceno porabnika, sestavljeno iz modulirane veleprodajne cene, iz omrežnine in iz storitev, povezanih z obdelavo podatkov in samo prodajo. Na drugi strani pa razčistimo, kdo in kaj lahko vpliva na katerega od teh segmentov. Kje je torej izvirni greh visokih cen za odjemalce in na katerega lahko vplivamo? Lahko se strinjamo, da stroški billinga, obdelave in marže, kljub potencialu za znižanje, niso odločujoči. Lahko se tudi strinjamo, da višina omrežnine ni v neposredni domeni energetskih podjetij. Tako pridemo do sicer zelo poenostavljenega zaključka, da lahko le konkurenca na strani proizvodnje in posledično na strani veleprodajnega trga prinese tako želene učinke nižjih cen električne energije za odjemalce.

Države, ki z lastnimi elektrarnami ne pokrivajo več svojih potreb po električni energiji, so prisiljene plačati višjo ceno za uvoženo energijo. Za Slovenijo se lahko vsi strinjamo, da so bili v preteklih letih premalo ambiciozno načrtovani novi energetski objekti. Obenem tudi ni prave in enotne podpore k projektom z izrabo obnovljivih virov energije. Po vzoru nekaterih bližnjih držav v srednji Evropi bi bil trg veliko bolj likviden, če bi kakšen novi investitor v Sloveniji kupil ali izgradil kakšno elektrarno. Dejstvo je, da prava konkurenca ne more obstajati brez konkurence na strani proizvodnje.

Sicer pa imamo v regiji, vključno s Slovenijo, na področju cen precej zapleteno situacijo. Pri tem tudi vselej niso uporabljeni zgolj tržni mehanizmi. To velja predvsem za področje gospodinjskih, v nekaterih primerih pa tudi za področje negospodinjskih oz. poslovnih odjemalcev. V sklopu delovanja Energy Community je bil celo pred tremi tedni ob podpori Komisarja za energetiko podpisan memorandum o zaščiti zaposlenih v energetiki in tudi odjemalcev ob prehodu na tržne mehanizme. Podoben ukrep oz. memorandum bi lahko mirno podpisali tudi za nekatere države članice EU, v katerih naj bi sicer bila evropska energetska zakonodaja že v celoti implementirana. Recimo v Sloveniji in na Madžarskem, če začnemo z najbližjimi. Verjamem, da posamezne države niso v enostavnem položaju, predvsem ko govorimo o trgu in korekcijah cen za gospodinjstva. Je pa vprašanje, če je netransparentno in selektivno ustvarjanje oportunitetnih izgub v državnih podjetjih z namenom ohranjanja ali celo prevzemanja tržnega deleža prava pot k preglednemu in delujočemu trgu. Še posebej pa to velja z vidika zagotavljanja virov za nove investicije.

Če sem že omenil sosednjo Madžarsko, ne morem mimo najaktualnejšega dogajanja pri izvajanju avkcij za nakup električne energije in o uvedbi t.i. export fee za izvoz električne energije iz države. V primeru tega ukrepa in podobnega na Slovaškem, gre za velik odmik od ciljev evropske energetske politike. V energetiko se ponovno vnaša nepredvidljivost, diksriminatornost in daje prednost kratkoročnim nacionalnim ciljem pred cilji skupne Evropske energetske politike. Takšni ukrepi vnašajo na trg napačne signale za dosego osnovnega cilja, t.j. enotnega evropskega energetskega trga. Postopek uvedbe tovrstnih taks lahko deluje transparenten z nacionalnega vidika in interesov, na drugi strani pa prinaša nestabilnost k celotni ureditvi trga in tudi slab signal zavezi za ustanovitev regijskega trga. Omenjeni ukrepi povzročajo motnje v celotni regiji in dajejo trgu napačne cenovne signale in, kar je najpomembnejše, nejasne investicijske vzpodbude. Lahko se vprašamo še o skladnosti ukrepa z osnovnimi principi EU o prostem pretoku blaga. Kako naj investitorji načrtujejo investicije z dolgoročnim značajem, če bi lahko vsaka posamezna država članica uvajala nepričakovane kratkoročne lokalne ukrepe. Predstavljajmo si, da bi v času avkcij za prihodnje leto vsaka država zase nenadoma uvedla takšne in drugačne unilateralne ukrepe. Kaj hitro bi pokopali idejo o enotnem trgu, zanesljivosti oskrbe in konkurenčnosti.

Ob današnji energetski situaciji v regiji vsi vemo, da so investicije v nove proizvodne kapacitete prepotrebne. V celotni regiji je bilo zadnjih 30 let zgrajenih kaj malo pomembnejših novih proizvodnih objektov. V naslednjem letu lahko pričakujemo v JV regiji skupen primanjkljaj v višini ca.12TWh in v letih, ki sledijo, nič manj. Vzpostavlja se nova delitev trga med državami EU in JV Evropo, predvsem in vključno s Slovenijo. Za celoten trg JV Evrope je po zaprtju reaktorjev v Kozloduju in po topli in suhi zimi, omenjeni madžarski ukrep še tretji letošnji velik šok.

Potrebovali bi stabilno in predvidljivo okolje, okolje, ki bo vzpodbujalo nove investicije. Nedavna investicijska konferenca pod okriljem Energy Community je nakazala številne možne nove projekte. Sicer pa je že kar nekaj let čutiti izjemno povečan interes za nove investicije s strani mednarodnih energetskih podjetij. Če vnesemo nekoliko skepse, si zastavimo vprašanje, kdo bo izvedel vse te investicije. Od kod bo Evropa dobila vse potrebne inženirje, strokovnjake in proizvajalce opreme za načrtovan investicijski cikel v sprejemljivem časovnem okvirju? Sedanje stanje in perspektive nam ne vlivajo tolikšne mere optimizma, kot ga nakazujejo komunikacijske strategije posameznih investitorjev.

Izpostavil bi še eno temo, profitabilnost energetskih podjetjih v novih pogojih poslovanja. Cenovna nesorazmerja, ki sem jih že izpostavil in ki so poleg držav Energy Community prisotna tudi v nekaterih državah EU, zmanjšujejo profitabilnost energetskih podjetij v regiji. S tem se znižuje njihova kapitalska moč, investicijski potencial in tržna pozicija. Podjetja v regiji, ki še niso prešla na popolnoma tržne osnove in iz takšnih ali drugačnih razlogov niso sprejela ustvarjanja dobička kot osnovnega poslanstva, srednjeročno ne bodo sposobna konkurirati močnejšim podjetjem pri novih investicijah, akvizicijah in na javnih razpisih. V končni fazi bodo prevzemni cilj močnejših in uspešnejših podjetij.

Če pogledamo na profitabilnost z vidika nove energetske zakonodaje, je pričakovati razvoj polne konkurence vzdolž celotne vrednostne verige. Morebitna lastniška ločitev pa bo gotovo vplivala tudi na kapitalske trge. Če ne drugače, bo ownership unbundling pomenil znatno spremembo na področju denarnih tokov in dolžniških razmerij v dotičnih podjetjih. Prerazporeditve donosov vzdolž vrednostne verige je poleg tega pričakovati še zaradi novih strateških razmer, povezanih z investicijami v proizvodnjo ter zaradi mehanizmov, povezanih z vzpodbujanjem izrabe obnovljivih virov in trgovanja s CO2.

Sicer je v Evropi ponovno prisoten trend re-nacionalizacije energetskega sektorja. Obenem pa lahko pričakujemo nov val združevanj in prevzemov, še posebej ob spremembah in prerazporeditev zaradi načrtovane lastniške ločitve upravljavcev omrežij. Najverjetnejše bodo konsolidacije na področjih omrežja, prodaje električne energije in na področju podpornih storitev (npr.billinga). Priča smo celo dogovorom o povezovanju med najpomembnejšima borzama, Powernext in EEX.

Kot osrednjo zaključno misel v tem prispevku bi dejal, da učinkovita konkurenca temelji na delujočem veleprodajnem trgu in na okolju, ki intenzivira konkurenco in vzpodbuja nove investicije v dejavnosti. Konkurenca je ali pa je ni. Vmesne in administrativne rešitve ureditve trga ne koristijo nikomur. Evropski energetski sektor potrebuje predvidljivo, transparentno in stabilno okolje, dobro delujoč enotni Evropski trg. Lahko le upamo, da bo energetska politika uvedena ustrezno in učinkovito v vsak nacionalni trg, brez izjem in s skupnim ciljem zanesljivosti oskrbe, trajnosti in konkurence.

Tomaž Orešič