Večer, sobotna priloga, 9.7.2011 (http://bit.ly/pyc8eD)
Ko smo v prvih dneh letošnjega marca nazdravljali ob začetku delovanja prve evropske agencije na slovenskih tleh, energetske agencije ACER, smo bili polni optimizma, pod vtisom udejanjenega poenotenja evropske energetske politike in seveda ponosni na težo, ki jo je s sedežem agencije pri tem dobila Slovenija. Bil je dan, ko je bil funkcionalno in simbolno uveljavljen t. i. tretji evropski energetski paket, natančneje tretja evropska energetska direktiva, sicer sprejeta že leta 2009. Po prvi iz leta 1996 in drugi iz leta 2003 je ta, tretja, opredelila skupna evropska pravila za delovanje proizvodnje, prenosa, distribucije in prodaje električne energije in plina ter pri tem nadaljuje vizijo uresničitve enotnega evropskega energetskega trga.
Bil je torek, 4. marec, v Ljubljani, in bil je 11. marec na oddaljenem Japonskem. “I’ve been so high, I’ve been so down,” poje Madonna v izvrstni pesmi Paradise. Če smo v Ljubljani slavili pomemben korak k enotnemu evropskemu energetskemu trgu, je samo teden dni kasneje tragičen dogodek v nadaljevanju sprožil neslutene odločitve, s katerimi so bile resno načete prav ideje o tozadevni evropski enotnosti. Vsa zadnja leta je evropska energetska politika vztrajno stremela v vse večjo usklajenost, pripravljala je skupno energetsko strategijo za obdobje do leta 2020, nazadnje se je še 4. februarja letos Evropski svet prvič doslej načelno poenotil pri odnosu do tretjih držav in pozval vse članice k predložitvi obstoječih bilateralnih dogovorov s tretjimi državami.
In zgodilo se je, da so nacionalne preference hitro prevladale nad dozdevno enotnimi evropskimi razmišljanji. Če je katastrofa v Fukušimi za nemške zelene v političnem smislu delovala kot nekakšni konjukturni program, jih je s svojimi presenetljivimi odločitvami in odločenostjo utišala prav njihova kanclerka. In če je prvotna odločitev o trimesečnem moratoriju za sedem najstarejših nemških jedrskih elektrarn v očeh mnogih še delovala kot politični refleks zaradi predstoječih nemških deželnih volitev ob siceršnjem protijedrskem sentimentu, so kasnejše, nedavne odločitve nemške vlade in parlamenta takšne špekulacije v celoti ovrgle. Ne nazadnje je kanclerka Merklova med prvo predstavitvijo t. i. nemškega energetskega preobrata oziroma dokončnega “ne” jedrski energiji požela več aplavza opozicijskih strank kot koalicije. Več kot resnih kritik je bilo v razpravi prepričevanja, kdo naj bi si bil prvi domislil jedrskega izhoda. In pri tem je kanclerka sedanji opoziciji, ki je o tej isti stvari dejansko odločala že leta 2001, vzela ves šov in veter iz jader.
Strošek preobrata je izjemen
Nemčija se je torej podala na samostojno pot predčasnega zaprtja jedrskih elektrarn, zadnje konec leta 2021 oziroma leta 2022. Oblikovala se je za nemške razmere nenavadno enotna narodna fronta podpore jedrskega izhoda. Pri tej preusmeritvi na predvsem vetrno energijo gre resnično za zgodovinski splošni konsenz, primerljiv morda z vzdušjem iz 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je Nemčija snovala svoj gospodarski razvoj z gradnjo avtocest. In ta odločitev je dejansko nov model gospodarskega razvoja naše najpomembnejše gospodarske partnerice.
Strošek tega preobrata je izjemen in s tem so povezana tudi tveganja. Ob povišanju cen električne energije lahko nemška industrija, pravzaprav večji del evropske, postane manj konkurenčen, tehnološki razvoj, ki ga bo v naslednjih letih sicer vodila Nemčija, pa se utegne preseliti na Kitajsko in Evropo pahniti v še bolj podrejeno vlogo. In Kitajska je pri tem že danes vodilna. V mestu Rizhao naj bi npr. kar 95 odstotkov gospodinjstev že uporabljalo energijo sonca. Prav tako so pri uporabi premoga skrajno konsekventni in ob zapiranju manjših proizvodnih enot v celoti prehajajo na večje, bolj učinkovite in tehnološko sodobnejše proizvodne enote. Prav Nemčija ob tem na več področjih ubira svojo pot in se preusmerja z zahoda proti vzhodu. Tam tudi vidi največ priložnosti za svojo industrijo. Ne nazadnje bodo Kitajska, Indija in Rusija kmalu izrinile Francijo kot najbolj lukrativen nemški izvozni trg. Glede na strukturo slovenskega gospodarstva je ta preobrat za Slovenijo še kako pomemben ter pomeni veliko nevarnost in hkrati priložnost.
Ob številnih pomislekih pa je dejstvo, da gre za dobro premišljeno strateško odločitev, ki predstavlja začetni gambit novega razvojnega modela za celotno gospodarstvo Nemčije in ostale Evrope. Nove tehnologije pri izrabi obnovljivih virov, predvsem vetra in sonca, ter tehnologije, povezane z racionalno rabo energije, bodo temelj bodočega razvoja. Pri tem se Nemčija podaja na zelo zahtevno, skorajda revolucionarno pot razvoja novih tehnologij izrabe obnovljivih virov energije, ki lahko v prihodnosti odločilno spremenijo evropski energetsko proizvodni portfelj. Skeptiki se pri tem sprašujejo, kdo bo vse to plačal oziroma s kolikšnim deležem bodo v obliki višjih cen električne energije pri tem prispevali odjemalci. Tudi lokalne skupnosti, v katerih trenutno še delujejo jedrske elektrarne, že računajo, koliko milijonov letnega izpada davčnih prihodkov bodo imele zaradi predčasnega zaprtja energetskih objektov. Pri morebitnih državnih vzpodbudah je že zdaj jasno, da se bodo morali nemški uradniki v Bruslju še kako boriti, da tozadevne podpore industriji ne bodo prepoznane kot nedovoljena državna pomoč.
Odmik od jedrske energije
Največja evropska proizvajalka jedrske energije Francija oziroma njen predsednik Sarkozy se je nedavno v Bruslju zelo kritično odzval na omenjeno nemško odločitev, še pred tem je postfukušimsko protijedrsko kampanjo označil kot srednjeveško in nesmiselno. In pri tem je odprl ključno dilemo, kaj je prava pot v brezogljično družbo. Ali je za prehodno obdobje, dokler stanje tehnike še ne bo povsem omogočilo konkurenčne proizvodnje električne energije z zgolj obnovljivimi viri, bolj oportuno izkoriščati nižjeemisijsko jedrsko energijo ali pa to obdobje premostiti s čim bolj učinkovito izrabo fosilnih goriv. Ta dilema ni bila nikoli razčiščena na nivoju EU in odnos do jedrske energije je bil v osnovi prepuščen vsaki članici zase. Pa vendar, če tako vplivna država, kot je Nemčija, čez noč na tako drastičen način spremeni odnos do jedrske energije, to ni mačji kašelj. In kritike Mednarodne energetske agencije (IEA), Francije pa v bolj nežni obliki še recimo Poljske in Češke so se nanašale na enostranskost nemške odločitve, predvsem z vidika velikega vpliva te na okoliške države. Nemčija bo, predvsem v zimskih mesecih, postala energetsko precej uvozno odvisna in, če sem pri tem bolj konkreten, postala bo bolj odvisna predvsem od francoske jedrske energije in od ruskega plina. Prav pri slednjem se že nakazujejo nova strateška partnerstva, kar je v nedavnem intervjuju za Sūddeutsche Zeitung potrdil sam predsednik uprave Gazproma Aleksej Miller, ko je govoril o njihovem interesu o lastniškem vstopu v plinski del nemškega koncerna EON.
Poleg vpliva na oskrbo z električno energijo se v številnih evropskih državah bojijo tudi vpliva na širšo javno razpravo o prihodnosti jedrske energije. Predvsem tam, kjer je ta pomemben vir energije. Ne nazadnje tudi v Sloveniji. Velja omeniti, da so nedavno Italijani na referendumu zavrnili možnost gradnje jedrskih elektrarn znotraj meja svoje države, čeprav je ta referendum imel predvsem pridih glasovanja proti aktualnemu premierju. Predsednica uprave francoske Areve, največjega evropskega proizvajalca jedrske tehnologije, pri tem še kar optimistično napoveduje, da bo trenutno protijedrsko razpoloženje zgolj za devet mesecev zamaknilo nove jedrske projekte, po drugi strani je pa že zdaj znano, da se je število načrtovanih novih jedrskih elektrarn v Evropi po aktualnih dogodkih zmanjšalo z 19 na 14 novih elektrarn. Naslednja od težav v nizu posledic japonske katastrofe in nemške odločitve je ta, da je ob vseh tveganjih, ki se nakazujejo, tudi od nekaterih najpomembnejših evropskih bank slišati pomisleke o podpori milijardnim jedrskim projektom.
Evropske države se torej bojijo, da bodo njihovi odjemalci skozi višje cene električne energije na dolgi rok plačevali za to enostransko nemško odločitev. In to je tudi eden glavnih očitkov v mednarodnem okolju, ko se obravnava ta drzna odločitev brez konzultacij s sosednjimi državami. Francoski minister za industrijo je recimo zapisal na Twitterju: “Nemčija je suverena, a posledice te odločitve so evropske.” Morda so vse te opazke in kritike politično ali ekonomsko motivirane, je pa gotovo, da so se nakazale omejitve temeljnega evropskega projekta.
Na Brandenburški tehniški univerzi v Cottbusu zaradi odmika od jedrske energije računajo predvsem z znatnim povišanjem cen emisijskih kuponov, posledično seveda z zvišanjem cen električne energije. Na drugi strani v Potsdamskem inštitutu na univerzi v Leipzigu ugotavljajo prav nasprotno, namreč, da se cene emisijskih kuponov in cene električne energije ob učinkovitejši rabi energije in racionalni zamenjavi jedrskih tudi s plinskimi in premogovnimi elektrarnami ne bodo bistveno povišale.
Vpliv je torej večplasten in ga lahko v grobem ločimo na kratkoročnega in dolgoročnega. Kratkoročni vpliv predstavlja učinek takojšnjega zaprtja osmih nemških nukleark, ki je medtem postalo definitivno. Na eni strani se ta odraža pri ceni, na drugi pa pri zanesljivosti oskrbe. Cene bodo srednjeročno gotovo imele trend rasti, vprašanje so le dinamika in intervali rasti. To so seveda najbolj nehvaležne napovedi, saj je oblikovanje tržne cene odvisno od niza kompleksno povezanih faktorjev. Izkušnje iz obdobja pred nastopom krize leta 2008 oziroma 2009 in po njem to najbolje dokazujejo. Če je cena na kratek rok še obvladljiva kategorija, saj se je rast veleprodajne cene za naslednje leto ob začetnem skoku po najavi zaprtja medtem že umirila pri 10- do 12-odstotnem dvigu, pa je zanesljivost oskrbe tista, ki mnoge najbolj skrbi. Hkraten izpad osmih nemških nukleark nam je zaradi ugodnih zunanjih okoliščin v tem času leta še prizanesel, marsikdo pa se boji obdobij visokih temperatur, nižje hidrologije rek, nižje proizvodnje iz sončnih in vetrnih elektrarn ali pa večje porabe električne energije v poznem jesenskem obdobju. Ob nenadni večji uvozni odvisnosti Nemčije in hkrati neugodnih navedenih okoliščinah utegne biti širši srednjeevropski energetski prostor pod resno grožnjo izpadov.
Povečevala se bosta torej delež in vpliv volatilne, vremensko odvisne proizvodnje električne energije, zlasti iz vetra in sonca, zato bo v prihodnje toliko večji pomen imela zanesljiva proizvodnja. Vir energije torej, ki bo vselej na razpolago, ko ga bomo potrebovali, in ki bo lahko nadomeščal vremensko odvisne vire. Od tudi perspektivno vse večji vpliv zemeljskega plina v Evropi in tudi vse večji strateški pomen trase plinovoda Južni tok skozi našo državo.
Dolgoročni vpliv odločitve o zaprtju nukleark je povezan z že omenjeno novo t. i. zeleno revolucijo, s pritiskom na cene, s tveganji in z negotovostjo. Nihče namreč ne more predvideti, ali bo bogato spodbujen tehnološki razvoj prinesel želene rezultate. In dlje ko se bo čakalo ne konkretne rezultate oziroma učinke, večji bo pritisk na cene in na uvozno odvisnost.
Pomembno je vedeti, kam želimo
Pri tem so najbolj kritični prav v največjih nemških energetskih koncernih. Bolj kot njihove težave zaradi nemških notranjepolitičnih konfliktov, povezanih z dodatnimi dajatvami za jedrske proizvajalce, je za širše okolje pomemben vidik novih investicij. Gre za vprašanje novim investicijam prijaznega poslovnega okolja. In s tem ne mislim toliko na napovedi vodstva enega največjih nemških koncernov, ko napoveduje, kako bodo odslej pač investirali zunaj meja njihove države, pri tem namigujem predvsem na preslikavo na Slovenijo. Ali je Slovenija primerno poslovno okolje za nove energetske investicije? Glede na to, da se ne gradi na Muri, da se še ne gradi na srednji Savi, da se ne gradijo vetrne elektrarne pa plinski terminal s plinsko elektrarno, bi težko pritrdili na zastavljeno vprašanje. Medtem ko HSE ves svoj investicijski potencial usmerja v projekt TEŠ 6, GEN Energija denar porablja za poslovno nepotrebne prerazporeditve dragocenega investicijskega potenciala za nakupe manjšinskih deležev hčerinskih družb. Kot da se ne bi zavedali, da se poslovno okolje in celotna slika energetskega sektorja drastično spreminjata. In da je v teh časih vsak investicijski potencial prepotreben za zagotavljanje rasti. Še največji evropski energetski koncerni napovedujejo velike dezinvesticije, da bodo lahko kos novim izzivom in investicijskim potrebam. Prav v tem času, ko se bodo karte v Evropi ponovno prerazporejale, da ne govorim o naši, jugovzhodni evropski regiji, bi morali izkoristiti razpoložljivo vzvodje ter preudarno in pragmatično sklepati strateška partnerstva, kadar ta prinašajo dodano vrednost. Če smo prvo desetletje obstoja energetska trga tozadevno bolj ali manj zapravili, imamo zdaj, v spremenjenih razmerah, možnost za popravni izpit.
Naj nam je všeč ali ne, če želimo zagotoviti dolgoročni obstoj in konkurenčnost slovenske energetike, se bomo morali posloviti od miselnosti o stoodstotnem nadzoru oziroma lastništvu v vseh segmentih vrednostne verige oskrbe z električno energijo. Namreč mnogo bolj kot 50-, 75- ali 100-odstotno lastništvo je pomembno ustrezno poslovno okolje, kar najbolj evidentno dokazuje omenjeni primer iz sicer poslovno mnogo bolj odprte Nemčije. S temi izkušnjami se je samo potrdilo, da se bo o energetskih investicijah odločalo vse manj na osnovi t. i. nacionalne pripadnosti investitorja, temveč glede na pričakovan donos ter glede na finančna in politična tveganja.
Na področju razvoja in industrije je za Slovenijo usodno pomembno, da se bodo pri nas razvijala podjetja s področja uporabe obnovljivih virov in učinkovite rabe energije ter da bodo z ustreznimi vzpodbudami in ugodnim poslovnim okoljem svoj domicil v naši državi našla tudi kakšna tovrstna podjetja iz tujine. Da bo slovensko gospodarstvo proaktivno vstopilo na novi “obnovljivi transkontinentalni vlak”. Ves razvoj bo v prihodnjem desetletju usmerjen v učinkovitejšo obnovljivo proizvodnjo, v varčevanje z energijo in v tehnične in informacijske rešitve upravljanja porabe. Ob vseh kritikah na račun samostojne nemške odločitve je treba izpostaviti, da gre globalno za izjemno priložnost za razvoj gospodarstva in za perspektivno dolgoročno rešitev energetske zadostnosti, zanesljivosti oskrbe, stroškovne učinkovitosti in trajnostnega razvoja. Glede na presenetljivo konsekventnost nemške rešitve se nam lahko mimogrede porodi misel, da so se v kateri od držav prestrašili razvojnega potenciala, ki ga je z izkazano odločnostjo in politično podporo pridobila Nemčija.
Gospodarsko finančno okolje je že tako zelo nestabilno in zadnje, kar si ob tem želimo, je nestabilnost evropske energetske politike. Podlaga že tako ni dobra, saj Evropa zaostaja pri zadanih okoljsko-energetskih ciljih, ob veliki meri nezaupanja in neizpolnjenih obljub. Pričakovati je, da bo ta novi moment, ki sploh ni nujno protijedrsko naravnan, vzpodbudil nove strateške premisleke v državah članicah. Evropa je razvojno zelo resno izzvana z Daljnega vzhoda in prav področje energetike se pri tem nakazuje za evropsko priložnost za razvojni korak prednosti. Slovenija pri tem nikoli ne bo vodilna, je pa pomembno, da vemo, kam želimo.
Tomaž Orešič
