Komentar Finance, 6.4.2011
Medtem ko se je zdajšnja nemška vlada dobro leto trudila prepričati svoje državljane o varnosti in pomembnosti svojih 17 jedrskih elektrarn, je odločitev o takojšnjem začasnem zaprtju šestih izmed njih delovala precej pragmatično.
Dejstvo je, da se je zaradi posledic cunamija na Japonskem usodno spremenilo polje jedrske energije v Evropi. Kratkoročno gledano je odločitev povzročila zgodovinsko največji skok borznih cen električne energije v posameznem dnevu.
Zdaj stranke v Nemčiji tekmujejo, katera bo bolj proti jedrski energiji. Niti se ne govori več na glas, da bi po 15. juniju sploh še vnovič zagnali šest najstarejših jedrskih elektrarn, ki so trenutno na tako imenovanem varnostnem pregledu.
Na drugi strani so postali glasni največji energetski koncerni, ki že grozijo s tožbami proti državi, pa tudi predstavniki siceršnje industrije, motivirane za čim ugodnejše cene električne energije. Izgubljajo namreč kredibilne in konsistentne sogovornike na strani politike.
Ko zmanjka denarja …
Prav v deželi Baden-Württemberg je prišlo do zanimivega položaja, saj je deželna vlada pred nekaj meseci od francoskega EDF za 5,1 milijarde evrov kupila nazaj večinski delež v regionalnem energetskem velikanu EnBW, sicer tretjem največjem nemškem energetskem koncernu. EnBW ima 51 odstotkov svoje proizvodnje iz jedrskih elektrarn in samo zaradi trimesečne ustavitve njihovih treh nukleark bodo ob pol milijarde evrov prihodkov.
Težava je v tem, da je deželna vlada nameravala z dividendami servisirati milijardno posojilo, teh dividend bo pa zaradi izpada jedrske proizvodnje precej manj. Zdaj se bo s tem izzivom spopadla prav nova deželna vlada, ki je zmago dosegla večinoma zaradi odločne protijedrske politike.
Med Nemčijo in jugovzhodno Evropo
Slovenija je na eni strani neizogibno vezana na razmere na nemški energetski borzi EEX, na drugi pa na energetsko bilanco držav jugovzhodne Evrope. Po nastopu finančno-gospodarske krize in občutnem upadu porabe električne energije zaradi zmanjšane industrijske proizvodnje jugovzhodna Evropa ni več imela negativne energetske bilance in je odtlej veleprodajna cena v skoraj popolni korelaciji s ceno na nemški borzi.
Tako bomo letos in še nekaj prihodnjih let delili usodo dogajanj na nemški energetski borzi. Tudi približno 15-odstotni skok borznih cen za leto 2012 bomo odjemalci neizogibno čutili v prihodnjem letu.
Upad naložb
Glavna težava naše regije, ki jo lahko še potencira pričakovano zmanjšana naložbena aktivnost pri novih jedrskih projektih, pa je na splošno opuščanje ali prelaganje vlaganj v nove energetske objekte v zadnjih letih.
Zaradi manj spodbudne ekonomike projektov in zaostrenih pogojev financiranja se je v zadnjih dveh letih opustilo veliko načrtovanih novih naložb. Pri tem je šlo za pragmatične poslovne odločitve energetskih podjetij in politiko omejevanja tveganj. Tudi pri največjih energetskih koncernih se je pokazala potreba po omejevanju novih projektov, saj so načrtovane obsežne naložbe, zasnovane v obdobju do leta 2008, temeljile na denarnem toku glede na takratne, predkrizne visoke cene električne energije.
Prav v naši okolici je upad naložbene aktivnosti nadpovprečno velik. To v današnjih razmerah in pri današnji energetski bilanci še ne vpliva na trg, se pa čez nekaj let, ob normalizaciji industrijskega odjema in ob zdajšnji dinamiki izvajanja novih projektov, v regiji lahko zgodi pomanjkanje električne energije.
Posledica bodo, tako kot v letih 2006 in 2007, precej višje cene kot na zahodnoevropskem trgu. Zato je zdaj čas, da se še aktivneje izvajajo nove energetske naložbe, da se vanje usmerijo vsi viri ter zagotovijo nove in nadomestne proizvodne zmogljivosti. To je tudi priložnost za slovensko energetiko, da končno naredi korak proti jugovzhodni Evropi in se dolgoročno uveljavi kot regionalni igralec.
Povezava s Turčijo
Komisar za energetiko Günther Oettinger nam je ob odprtju energetske agencije ACER v enem od intervjujev dal priporočilo, da se moramo širiti na trge jugovzhodne Evrope, ter poudaril pomen ekonomije obsega in konkurenčnost. Tudi zaradi tega je še toliko bolj nerazumno, da se pomemben slovenski proizvajalec električne energije ukvarja s prerazporejanjem denarja in poslovno nepotrebnim odkupom manjšinskih deležev hčerinskega podjetja, namesto da bi vsak evro koristno vložil v nove projekte. Slovenska energetika tako zapravlja svoj potencial za neproduktivna prerazporejanja in kompromise.
Tudi energetska podjetja danes niso več tako “neranljiva”, zato sta rast in razvoj edino zagotovilo za preživetje. Letos se Evropa oziroma naša regija tudi fizično s sinhronizacijo električnega omrežja povezuje s Turčijo, od tod naprej smo že v Gruziji in Siriji … Trg postaja vse bolj globalen.
Tomaž Orešič
