Objavljeno v Delo, 7.4.2011
V naslednjih dneh bo minilo natanko deset let od formalne liberalizacije trga električne energije v Sloveniji. Pisal se je 15.april 2001, ko so porabniki s priključno močjo nad 41kW na odjemnem mestu, lahko začeli prosto izbirat dobavitelja. Resda se je ta datum tik pred zdajci zamaknil za šest mesecev, a so bili to isto jesen že izvedene prve zamenjave dobavitelja pri nekaterih večjih porabnikih. In od takrat sta se zgodili še dve nadaljnji fazi liberalizacije trga, ena sredi leta 2004 in druga konec leta 2007. Pri slednji je šlo za popolno sprostitev trga tudi za gospodinjske odjemalce. Nadaljnji razvoj trga je prinesel dokaj konkurenčno okolje, v katerem imajo odjemalci v Sloveniji danes možnost izbire med 7 aktivnimi dobavitelji.
In čemu najbolj bistvenemu smo bili priča v teh desetih letih? Številnim reorganizacijam, tudi takšnim z dnevno političnim pridihom, subvencioniranim cenam za gospodinjstva do leta 2008 ter nastopu gospodarske krize, z znatnim padcem porabe in hkrati padcem veleprodajnih cen električne energije konec leta 2008.
Prav slednje je pomenilo ključni moment za razvoj prave konkurence na maloprodajnem trgu električne energije v Sloveniji, saj so vsled globalnega padca veleprodajnih cen le-te prvič padle pod dotedanje subvencionirane cene za gospodinjstva. Posledično so lahko dobavitelji na osnovi lastne poslovne politike kupovali električno energijo za potrebe odjemalcev po tržnih pogojih. Od tedaj naprej, od leta 2009, poteka na področju prodaje električne energije precej konkurenčen boj in posledica konkurence so poleg različnih cenovnih produktov tudi že razne druge ponujene storitve in produkti, kar se bo z uporabo novih tehnologij še dodatno razvijalo.
Na področju proizvodnje pot razvoja sektorja ni bila tako premočrtno pozitivna in je bila vselej povezana z raznimi prevladujočimi vplivi, enkrat iz ene, drugič iz druge doline. Vmes je nastal holding, nastal je steber in sklepali so se kompromisi.
In do kod smo prišli? Do precej nejasne slike o prihodnji strukturi energetskega sektorja in do ohranjanja rente enega na račun vseh drugih.
Če kaj, bi se morali enkrat za vselej odločit, kaj nam pomeni lastništvo državnih energetskih podjetij in kaj od tega pričakujemo. Pa pri tem nimam v mislih privatizacije, a vseeno si za test postavimo vprašanje, zakaj imamo v lasti to ali ono energetsko podjetje? Kakšna sta osnovni motiv in vizija, katere cilje zasledujemo, katere deležnike postavljamo v ospredje? Primera državnega lastništva energetskih podjetij na Švedskem in na Češkem sta lep primer tega, kar želim izpostavit.
Banalizacija dilem slovenske energetike med projektoma TEŠ6 in NEK2 je sicer primerna za polnjenje medijskega prostora, ne odgovarja pa zgoraj omenjena vprašanja. Eno od pomembnejših vprašanj za lastnika bi moralo biti, koliko je danes vredno njegovo premoženje, koliko je bilo pred 10 leti in kakšne so perspektive za naslednjih 5 ali 10 let. Ali bom poskrbel za rast premoženja, bom ramislil o širitvi poslovanja in kako poslujem v primerjavi s primerljivimi podjetji v regiji oz.v Evropi?
Česa ni prineslo prvih deset let
Prav širitev poslovanja je področje, na katerem je bilo v zadnjih 10 letih premalo ali raje recimo nič narejenega in hkrati področje, ki v naslednjih letih daje priložnost za ključni preboj slovenske energetike. Stagnacija in prerivanja znotraj slovenskih meja bodo iz več razlogov dolgoročno osiromašila, danes še dragoceno slovensko premoženje v teh državnih podjetjih.
Kako naprej
Na nivoju evropske unije je po nedavni uveljavitvi t.i. tretjega energetskega paketa naslednji ambiciozni cilj skupni evropski energetski trg do leta 2014. Gre za ambiciozen cilj, kateremu sta zaenkrat najbolj na poti pomanjkanje transparentnosti in državni posegi oz. zaščitni ukrepi znotraj sektorja v posameznih državah. V obravnavi je že nov predlog evropske zakonodaje o še večji preglednosti in transparentnosti energetskega trga in o dodatnih kompetencah za novo, v Ljubljani nastanjeno, evropsko energetsko agencijo ACER. Ti ukrepi se morda zdijo abstraktni za vsakdanjo rabo oz. za povprečnega odjemalca, a se moramo zavedat pomena transparentnosti evropskega trga, ko gre za preprečevanje tržnih zlorab in načrtnih izključitev posameznih energetskih objektov iz omrežja.
Naša, jugovzhodno evropska regija, je gotovo najmanj prilagojena zlitju v enoten evropski energetski trg. Poleg tega je prepotrebna novih investicij, saj trenutna situacija daje popačen vtis energetske zadostnosti. Ko se bo industrijska proizvodnja v regiji normalizirala in ko bo potrebno z omrežja odklopit katerega od zastarelih energetskih objektov, se utegnemo vrniti v leta 2005 do 2008, ko smo v vseh teh državah, vključno s Slovenijo, plačevali bistveno višje cene, kot na, za nas najrelevantnejšem, nemškem trgu. Samo poglejmo, koliko večjih investicij v naši okolici je bilo zaradi omejenih finančnih virov in zaradi omejevanja tveganj v zadnjih dveh letih zaustavljenih ali opuščenih.
Tudi zato je zdaj pravi trenutek, da se ambiciozno lotimo projektov v regiji, da naredimo korak naprej, tistega, ki ga v zadnjih desetih letih nismo. Da se neha dragocen investicijski denar pretakat iz levega v desni žep in da se namesto v odkupe manjšinjskih deležev obvladovanih družb načrtno vlaga v donosne nove investicijske projekte in v rast.
Kaj čaka odjemalce
Še tako oddaljen dogodek, kot je japonska tragedija, vpliva tudi na slovenskega odjemalca električne energije. Neposredna odvisnost od nemškega borznega trga električne energije in hkrati nenadne spremembe v usmeritvi nemške politike, ko gre za odnos do jedrske energije, se bodo odražali v višjih cenah za odjemalce najkasneje z začetkom naslednjega leta. Gre za zelo neposredno odvisnost, le zaradi različne narave posla in ročnosti pogodb med veleprodajo in maloprodajo električne energije, bo nam prihranjeno z nekajmesečnim zamikom.
Bo pa sicer odjemalec sčasoma postal vse bolj aktiven udeleženec energetskega trga. Z novimi principi tarifiranja in t.i. upravljanja potreb uporabnika, bodo dobavitelji poskušali ponovno angažirati svoje odjemalce, katere so v preteklosti prav motivirali k neangažiranosti. Ta nova paradigma trga je posledica tehnološkega razvoja, razvoja t.i. pametnih omrežij, vpliva obnovljive proizvodnje na distribucijsko in prenosno omrežje, kot tudi posledica poslovnih modelov energetskih podjetij.
Pametna omrežja so pri tem nuja, je pa pojem pametnih omrežij v spošnem zelo površno poznan in velikokrat napačno interpretiran. V prvi vrsti potrebujemo pametne ljudi.
Tomaž Orešič
